Prejšnje orgle iz dvorane Tonhalle Zürich so zdaj v Kopru (v Sloveniji)

Ulrich Theißen Pibernik

V reviji Organ – Journal für die Orgel 4/2021 je Michael Meyer predstavil nove orgle v dvorani Tonhalle Zürich (Kuhn). Leta 1895 zgrajena dvorana Tonhalle, ki jo je zasnoval arhitekturni duo Helmer & Fellner, je že od samega začetka prostor, kjer domujejo reprezentativne orgle. Dva teh inštrumentov sta bila v središču stilskih in kulturnopolitičnih razprav, ki so odmevale onkraj švicarske orgelske scene.

Kljub posegom v glasbeno življenje zaradi spoprijemanja s pandemijo je bilo leto 2021 povezano z izjemnimi dogodki pri postavitvi orgel. Gotovo je bila gonilna sila za to tudi razglasitev orgel za inštrument leta. Vendar se je tudi izven Nemčije kljub delti in omikronu veliko orglalo. Tako so bile 24. in 25. septembra (op. 2021) predstavljene javnosti nove orgle v dvorani Tonhalle v Zürichu na treh velikih dogodkih (dvakrat s Conessonovim Concerto da Requiem ter Saint-Saënovo Orgelsko simfonijo in s sedemurno orgelsko nočjo, ki jo je preigralo osem organistov). Izzveneli so vsi negativni občutki in izpuhtel  ves adrenalin, ki se je dvigal pri pristaših predhodnih orgel. Veselje je bilo nad simfoničnimi orglami, ki so poleg svoje vloge vsestranskega solističnega inštrumenta, tudi partnerica orkestra, oz. lahko postanejo orkestrski inštrument: spremljajo v različnih dinamičnih odtenkih, vodeče ali izstopajoče, brez prevlade ali preglasitve. Orgle so kraljica, suverene, vendar zaokrožujejo sprednjo stran obnovljene dvorane in je ne zapirajo, kot je bilo to pri predhodnih orglah. Upamo, da se napovedi v članku NZZ, kjer so bile izražene skrbi, da se bo inštrument uporabljal le občasno, ne bodo uresničile.

Darilo iz Švice

Novembra 2021 so se veselili tudi v Sloveniji, še posebno v beneškem slogu navdahnjenem pristaniškem mestu Koper (Capodistria), ob zaključku z veliko srčnostjo začetega in profesionalno izpeljanega projekta nove umestitve darila iz Švice, največjih cerkvenih orgel v Sloveniji. Blagoslovitev novo postavljenih orgel iz Tonhalle (iz leta 1986/87), ki jih je zasnoval eksperimentator in inovator Jean Guillou (1930-2019) in so jih postavile delavnice Detlef Kleuker (Brackwede) ter G. F. Steinmeyer & Co. (Oettingen), je postala s predstavitveno akcijo dostopno tudi na platformi www.orglekoper.si in v socialnih medijih, narodni dogodek. Ta uspeh je zasluga vizionarskega, strastnega in neutrudljivega tria, župnika Primoža Krečiča, stolnega organista Federica Mirka Butkoviča in glavnega organizatorja ter dirigenta stolnega zbora Mirana Bordona, ki je bdel nad temeljnim kamnom in finančnimi načrti.

Pravzaprav je čudež, da inštrument, ki so ga najprej hvalili kot svetilnik in se mu po pičlih tridesetih letih odrekli, v novem okolju zmagoslavno postavlja krono v kulturnem življenju majhnega in odličnega mesta nekdanje Jugoslavije. Pridobitev novih orgel sovpada tudi s 600-letnico prve omembe orgel v stolnici ter trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije (1991), kar je posledično doprineslo tudi k obisku predsednika države Boruta Pahorja. Koper je obiskal tudi mojster Guillou, ki je dal svoj blagoslov novemu domu za »svoje« orgle. Ob vstopu v stolnico opazimo, da je orgelski projekt del narodne oglaševalske akcije »I feel SLOVEnia«.

Andrej Dvoršak je leta 2014 prevzel vodstvo Orglarske delavnice Maribor, ki je bila ustanovljena leta 1992. Ko je avgusta 2019, po zaključku dvostopenjskega razpisa, podpisal pogodbo za postavitev orgel, je bila zastavljena naloga časovno in projektno intenziven izziv. Poleg zahtevnih tehničnih predelav, je bilo potrebno umestiti v nov prostor pestrost registrov, ki dajejo inštrumentu značaj.

Klici nestrinjanja na inavguracijskem koncertu

Spomnimo se na predzgodbo sine ira et studio. Ponovno se je izkazalo, kako je usoda orgel bolj odvisna od različnih kvalitativnih pojmovanj kot od spremenjenega okusa naročnika, načrtovalca, glasbenika, priljubljenosti določenega repertoarja ali novih navad poslušalcev. Doslej so značaj inštrumenta predvsem določale vezi med umetniki. Tako je v Zürichu delovala moteče zelo ozka navezava na osebni okus enega organista, ko je leta 1986 dr. Alfred Gerber, ljubitelj glasbe, orglarstva, industrijec in kulturni mecen, skupaj s prijateljem Jeanom Guilloujem zasnoval projekt novih koncertnih orgel za züriški tempelj muz. Postavitev novega inštrumenta je bila izpeljana brez dogovora z orkestrom, zato so jo nasprotniki (in podporniki predhodnih orgel) občutili kot vsiljeno in je izzvala ogorčenje in protest. Svoje nestrinjanje so izrazili s članki v časopisju, pismi bralcev in kot se spominjajo priče iz tistega časa, tudi s klici nestrinjanja na inavguracijskem koncertu 11. januarja 1988.

Orgle so imele številne nenavadne registre in so bile predvsem ekstravagantni solistični inštrument, po predstavah Guillouja označen kot dinamično diferencirani dialog z orkestrom. Pri pripravah na prenos inštrumenta je bil izdelan opis, kjer pravi: »Štirimanualne orgle vsebujejo skupek izjemno karakterističnih registrov, ki skupaj sestavljajo mogočen in dramatični zbor. Te orgle osupnejo s svojim močnim značajem, bogastvom barv in edinstveno specifikacijo, ki jo je zasnoval Jean Guillou.«

Še en kamen spotike je bila širina ohišja in prospekta. Zasnoval ju je Hansruedi Zulauf v dogovoru s spomeniškim varstvom in so ju takrat zelo hvalili. Namesto da bi se orgle vklopile v prostor in tvorile celoto z zvočno školjko, so stale orgle dominantno v ospredju in deloma zapirale orkestrski oder.

Ekskurz: s protestom proti novim orglam so se glasile zahteve po ohranjanju orgel iz leta 1895. Obnova in prilagajanje inštrumenta Johanna Nepomuka Kuhna , ki je bil zgrajen leta 1872 še za staro dvorano Tonhalle in obnovljen leta 1926/27 ter 1939, se je načrtovalcem leta 1986 izkazala za nerentabilno. Orgle, ki so takrat veljale za zastarele, so bile na pobudo Ursine Caflisch postavljene v cerkvi Neumünster Zürich in jih je leta 1994/95 tehnično obnovila delavnica Kuhn in ohranila zgodovinsko ohišje z 52 obnovljenimi registri.

Od jabolka spora do priljubljenega orodja

Sic tempora mutantur. Leta  2016-2017 se je dvignil vihar v mednarodnem orgelskem prostoru, ko je završalo, da se hvaljene in kritizirane orgle Kleuker-Steinmeyer po načrtovani arhitekturni obnovi dvorane Tonhalle ne bodo več postavile . Odpor se je razširil po časopisnih člankih, pismih bralcev ter peticijah, pod katere so se podpisali znameniti organisti in ljubitelji orgel. Mar se niso sprijaznili z jabolkom spora že 30 let pred tem?

Podpornikom orgel, ki so se deloma priljubile, so ostala skrita dejstva, ki jih lahko izvemo v pogovoru s tedanjimi in današnjimi odgovornimi iz Züricha, orglarji  ter organisti. Sprva so bili na inštrumentu redno izvajani koncerti (tudi z orkestrom), snemani posnetki CD-jev, organizirani orgelski tečaji. Kasneje je bil inštrument vedno manj v uporabi. Zvokovnim parametrom primanjkljaju dinamične raznovrstnosti  pri 16-čeveljskih in 8-čeveljskih registrih, ki so bili neugodni za skupno igro z inštrumentalnimi sestavami in orkestrom, se je kasneje pridružila funkcijska nezanesljivost, predvsem na področju elektronike ter »dialoga« med obema igralnikoma. Tudi sekvencer za spominske kombinacije, ki ga je dobavilo angleško podjetje Solid State Logic, je bil podvržen okvaram in se je za popravilo moral predstavnik podjetja vedno znova vračati iz Londona. »Egocentrične« orgle je sprva oskrboval Steinmeyer, leta 1993 je prevzel vzdrževanje Norbert J. Stengele (Hogen), pri čemer je v dogovoru z Guilloujem opravil korekture intonacije. 1996 je na pobudo slednjega podjetje J.L. van den Heuvel (Dordrecht, NL) izboljšalo omaro z žaluzijami. (zamenjane so bile žaluzije, omara je bila izolirana). Podjetje je tudi na novo uglasilo jezičnike. Po smrti Stengeleja je leta 2004 prevzelo skrb za orgle podjetje Kuhn in zanje skrbelo dokler jih niso odstranili leta 2017.

Zlasti v zadnjih letih so orgle veljale za zahtevne pri vzdrževanju, ob redkih koncertih (s še redkejšo uporabo mehanskega igralnika) je bila na kraju vedno pripravljena interventna služba za popravila, nekakšna požarna straža.  Za organizacijo Tonhalle-Gesellschaft je bilo vzdrževanje inštrumenta finančno breme. Tudi gostujoči organisti so se težko znašli v Guilloujevem zvokovnem konceptu oziroma jih ni navdihoval.

(V originalnem članku je navedena dispozicija orgel), ki je dosegljiva na spletnem mestu https://orglekoper.si/index.php/dispozicija-orgel-koprske-stolnice/)

Prepričljiv načrt za uporabo

Z obnovo Tonhalle in vpričo nove barve, je bila sprejeta odločitev , da raje kot da z velikimi stroški odmontirajo, obnovijo in ponovno sestavijo stare Steinmeyereve orgle, postavijo nove, evropske orkestrske orgle, ki pa naj bi bile tudi dovolj vsestranske za obsežni solistični repertoar.

Fundacija Kongresshaus Zürich, pod vodstvom Dr. Hans- Petra Frickerja, se je odločila, da bo orgle predala brezplačno, kandidati za orgle bi morali nositi finančno breme demontaže, transporta, skladiščenja in ponovne postavitve.

Na razpis so se prijavile župnije iz Nemčije, Italije, Poljske in Slovenije. Od vseh prijavljenih, se edino delegacija iz Kopra ni ustrašila poti v Švico in se je izkazala za organizacijsko in finančno najbolje pripravljeno. Najbolj sta naredila vtis navdušenje in jasne predstave, kako bi orgle uporabljali. Orgle naj bi s koncerti, pospeševanjem orgelske kulture in orglanja, med drugim možnosti obiska Guilloujeih učencev, presegale zgolj namen liturgične rabe, pri čemer je vztrajal Fricker.

Avgusta 2017 sta posrednika za rabljene orgle Andreas Ladach in Marian Majcher odmontirala stare orgle in jih uskladiščila na Poljskem, medtem pa so v Kopru zgradili nov kor, na katerem bi lahko stal 16-tonski inštrument.  Arhitekt Boštjan Furlan je zasnoval kor s krožnimi stopnicami in filgransko ograjo iz prečk, ki se odlično ujema z orgelskim pročeljem.

Prilagoditev

Kaj se je moralo zgoditi, da so se nekdanje orgle iz Tonhalle prilagodile cerkvenemu prostoru? Ker so morale stati za obokom na koru, je bilo potrebno ohišje zmanjšati v globino. Zato se je bilo potrebno odreči mehanski trakturi, pri tem je postal premični električni igralnik glavni igralnik na koru. Elektrika je bila speljana na novo. Zaradi redukcje so morali na novo zgraditi mehovje in omaro za žaluzije. Novi so tudi zračni kanali in usnjena prevleka mehovja.

Na željo Jeana Guillouja je bil ohranjen zvočni koncept, tudi zaradi podobnega časa odmeva. Naloga intonatorja Sandija Potočnika je v glavnem v tem (z izjemo ojačitve gambe in Voix céleste), da je popravil pokvarjene cevi, izenačil intonacijo in tonsko vključil nove cevi. Dispoziciji je bil dodan register Viola 4‘ v žaluzijah. Umaknjena je bila podvojitev 2‘ v pozitivu, Blockflöte je zamenjala prostor z Nasardom, ki je bil prvotno v žaluzijah.

Nov je tudi sekvencer za spominske kombinacije s 1000×1000 kombinacijami. Funkcija transponiranja omogoča prilagoditev intonacije za +/- 6 poltonov. Inštrument je tako večinoma rešen predhodnih konstrukcijskih pomanjkljivosti in omogoča snemanje in predvajanje na trenutnem položaju. Po začetnih dvomih so v Kopru slednjič le prepričani, da se je trud izplačal. Slišimo individualistični inštrument z nežno pojočimi principali, visokim deležem registrov, ki pihajo nad principali, nenavadnimi alikvotami, bogatim zborom jezičnikov in obilnimi basi, ki jih pogrešamo pri drugih orglah nastalih v osemdesetih letih, v času navdušenja nad alikvotnimi toni. Zvesto po načrtih uporabe so se orgle izkazale kot inštrument za spremljavo zmagovalnih kompozicij. Projektna skupina je v počastitev svečanega dogodka razpisala kompozicijski natečaj za sakralno glasbo. Štiri večerni solistični koncerti, kjer so nastopili Pier Damiano Peretti, Tomaž Sevšek, David Cassan in Renata Bauer, navdajajo z radostnim pričakovanjem novih srečanj ob orglah z leta 1987 iz dvorane Tonhalle, za katere upamo, da so končno dobile ustrezen kraj za dolgo časa. Orgle so zvočni dokument, Steinmeyerjeve zadnje velike orgle in smele priče vizionarstva Jeana Guillouja.   

Prva objava: Organ – Journal für die Orgel 1/2022, © Schott Music, Mainz (Germany) 2022

Leave a Comment